Kaj? Rad bi čuja, kak je grota lotmerški fusbal?

 Kot povsod po drugi svetovni vojni – se je tudi v Ljutomeru porajala želja po ustanovitvi nogometnega kluba. Ideja se je najprej porajala Stanetu Vizovišku, ki je pozneje bil tudi kapetan ekipe nastalega kluba. Seveda pa je že takrat,čeprav ne tako, kot zdaj – bilo povezano s financami, je prvi  klub v Ljutomeru ustanovil tedanji tovarnar, usnjar, gospod Martinušič.

Že z nogometnimi izkušnjami in znanjem te športne veščine, se je po nekajletnem igranju pri NK LASKI vrnil v domače loge Dušan Deškovič in prevzel mesto trenerja in igralca.

Prva nogometna tekma se je odigrala pred letom petdeset in sicer na igrišči ob Globetki / pri mali železniški postaji /.

Tekmi je prisostvovala množica Ljutomerčanov in okoličanov, ki so bili navdušeni nad igro z žogo, kjer se 22 igralcev podi za eno žogo, vsi pa bi jo radi potisnili v gol.

Dobro se še spominjam gostovanj naše ekipe, ki je skoraj povsod slavila zmago. Igrali smo na Koševu- nekje v bližini Zagreba in zmagali z 2 : 1. Igrali smo tudi neko prijateljsko tekmo in izgubili z 12 : 1, kar pa nas ni vrglo iz tira – saj smo igrali z desetimi igralci.

Ja lepa so bila ta gostovanja. Na tekme smo se vozili s tovornimi avtomobili, za malico smo imeli kruh pa zaseko, in, če je manj kal kak igralec – pripovedujejo nekateri, je v igro vskočila tudi Tončka, in to zelo uspešno.

Drugače pa je Tončka skrbela za drese, za malico in športno vzdušje – pobirala pa je tudi članarino, plačevala sodnike, in ker je na tekmi bilo tudi do 250 gledalcev je šel denar tudi za malico.

Da! Čistila je kopačke in kot pravi – nihče ji ni zato rekel niti mali hvala.

»Niti pare nisen nikoli dobila za to mojo desetletno dejavnost, ko sem v mrzli vodi opravljala navedene posle — pranje dresov, in ni mi bil priznan niti krajcar, ali pa, da bi mi kdo reka hvala.« (točno po njeni izpovedi).

In kakšne ekipe se spomni naša Tončka: Deškovič Dušan, Vizovišek Stane, Perica Jordan, Štrakl Eman, Žižek Božidar, Prinčič Zili, Tomažič Rudi, Čebašek Jože, Čebašek Drago, Čebašek Zvonko, Prajnik Miro, Prajnik Tinč, Potočnik Karlek, Škof Miro, Pevec Sandi,

Pevec Vlado, Klemenčič Tinč, Jože Panič in ustanovitelj  Martinušič Ivo.

Pa še nekaj mi je Tončka zabrisala: »Če boš že kaj napisal tudi o

takšnih, kot sem jaz – ne pozabi na našega najboljšega navijača Jožeta

Šoštariča, ki je živel z nami ob zmagi – pa tudi ob porazu.

« Ja Tončka, pa tudi to ne bomo pozabili – mi nogometaši, da si s svojim možem bila

dolga desetletja naš zvesti navijač. Krajcarja ti zato ne bomo dali, rekli

pa ti bomo »iskrena hvala«.

Po pripovedovanju Tončke Stanek

Jože Lebar-Juš

Bilten 1948-1998 je na voljo na tej povezavi: Bilten